Občina Rogaška Slatina

Občinski simboli

Nastanek občinskega grba in zastave

Atribut za novi grb in zastavo - Pegaza smo poiskali v legendi iz naše lokalne zgodovine. Vlogo atributa v grbu občine prevzema Pegaz, in sicer na osnovi legende o nastanku rogaškega vrelca. V grboslovje vstopa Pegaz preko grške mitologije in je kot tak že bil - resda poredko, pa vendar, upodabljen na grbih. V grški mitologiji Pegaza pogosto srečujemo v povezavi s kultom vode.


Pegaz in Rogaška Slatina


Legenda je zapisana in upodobljena v bakrorezu nemške izdaje knjige Roitschocrene iz leta 1687 (na sliki). V nemški izdaji knjige Roitschocrene, avtorja Johana Benedicta Gründla iz leta 1687, se na prvi strani nahaja bakrorez, prikaz legende o nastanku rogaških vrelcev mineralne vode. Zgodba govori, da je Bog Apolon Pegaza pozval, naj na upodobljenem mestu (bližina Rogatca in cerkve sv. Križa, ki je na pričujoči grafiki upodobljena v ozadju) udari s kopitom in tako odpre Roitschocrene, rogaški vrelec, podobno kot je po grški mitologiji odprl lasten vrelec Gippocrene (hippos - konj).Knjiga Roitschorene je prva znanstvena monografija o rogaški mineralni vodi. Nastala je pod vplivom takratnega razmaha medicinske (balneološke) znanosti in pod vplivom uspehov, ki so jih zdravniki na Dunaju in na Štajerskem dosegli z zdravljenjem s pomočjo rogaške in pod vplivom njene uspešne prodaje (vpeljana na dunajski dvor, prodaja po vsem cesarstvu, po Nemčiji, Italiji in Poljski).


 


Sočasno z razvojem naravoslovnih znanosti (skladno z njim povečano znanstveno zanimanje za zdravilnost voda) je potekal tudi intenziven razvoj družbenih znanosti. Pod vplivom humanizma se je povečalo zanimanje za antično znanstveno tradicijo in za antično mitologijo, ki je dobila posebno mesto pri opremljanju tako bivalnega okolja plemstva in meščanstva (vpliv na baročno umetnost) kot tudi pri opremi publikacij. Od tod alegorična upodobitev nastanka rogaških vrelcev s Pegazom.

Pegaz je tako postal simbolni stvarnik rogaške mineralne vode, bistvenega elementa za razvoj tako kraja kot občine Rogaška Slatina.

Nastanek novih občinskih simbolov - grba in zastave

Od 3.3.1996 do 20.7.2002 je občina imela grb - znak (na sliki levo), ki je bil po nastanku občine prevzet kot občinski grb od Mestne krajevne skupnosti Rogaška Slatina. Sedanji grb in zastavo je občina Rogaška Slatina dobila leta 2002 na osnovi javnega natečaja, ki ga je razpisala Občina Rogaška Slatina leta 2001. Na javni razpis se je s svojimi deli odzvalo 21 avtorjev iz vse Slovenije. Na podlagi grboslovnih in zastavoslovnih načel je bilo izbrano delo diplomirane arhitektke Andreje Straže Lotrič iz Ljubljane. Novi grb občine Rogaška Slatina in zastava sta bila svečano privzeta ob občinskem prazniku 26. julija 2002.


Grb in zastava kot temeljna občinska simbola sta opredeljena v naslednjih občinskih predpisih:

Utemeljitev heraldične primernosti grba Občine Rogaška Slatina



Pri pregledu municipialnih grbov germanske (nanjo zavoljo zgodovinske navezave prostora danešnje Slovenije tudi vežemo svojo grboslovno tradicijo) in deloma srednjeevropske heraldike lahko ugotovimo, da postave Pegaza ne srečujemo v grbih skupnosti, kar zagotavlja grbu unikatnost in s tem lahko prepoznavnost občine Rogaška Slatina v družbi lokalnih skupnosti Zahodne in Srednje Evrope.

Utemeljitev heraldične primernosti zastave Občine Rogaška Slatina


Pri zastavi ločimo vertikalno in horizontalno delitev:

     

Barve in razmerja zastave so natančno določena.


Razmerja zastave: 

Zastava- VERTIKALNA

Zastava- HORIZONTALNA


Temeljne barve grba in zastave so:




Zastava Občine Rogaška Slatina na svetovnem spletu


Zastava Občine Rogaška Slatina na vrhovih:

  Najvišji osvojen vrh zastave Občine Rogaška Slatina v družbi planincev iz Planinskega društva Vrelec Rogaška Slatina: dr. Gorazd Lipnik, Vlado Vistoropski, Milena Krizman, (na fotografiji levo) ter dr. Jožef Lipnik, Tadej Grudnik in Ferdo Pak. Uhuru Peak (4.248 m) - Kilimandžaro, Tanzanija.
Člani Plezalnega kluba Rogaška Slatina so julija 2005 ponesli občinsko zastavo na Mont Blanc du Tacul, 4.248 m. Na sliki PETER MIKŠA, predsednik kluba.
Zastavo Občine Rogaška Slatina sta dr. Jože Lipnik (na fotografiji levo) in Vlado Vistoropski (na fotografiji desno) iz Planinskega društva Vrelec Rogaška Slatina, 15. 7. 2005 ponesla na 4.160 m visok Breithorn v Švici.
Odprava Planinskega društva Vrelec - KLUB 4000+ iz Rogaške Slatine je 13.8.2005 ponesla zastavo Občine Rogaška Slatina na MONT BLANC. Na sliki od leve proti desni so: Jože GRETIČ, dr. Jožef LIPNIK, Vlado VISTOROPSKI, Gorazd LIPNIK in spredaj Drago KREGAR. Zastavo so ponesli na najvišji vrh zahodne in centralne Evrope, Mont Blanc 4.808 m.


Praznik Občine Rogaška Slatina


Občina Rogaška Slatina praznuje svoj praznik 26. julija. Ta dan je bil kot praznik občine izbran na seji občinskega sveta leta 1996. Datum praznovanja občinskega praznika izhaja iz novejše zgodovine Rogaške Slatine in sega v leto 1821. Od omenjenega leta dalje pa vse do danes so v Rogaški Slatini ob 26. juliju potekale prireditve, ki so imele velik krajevni pomen ter so vezane na praznik Sv. Ane in v njeno čast postavljen sakralni spomenik, ki se nahaja v ožjem zdraviliškem jedru Rogaške Slatine.


Iz zgodovine sv. Ane

Leta 1804 so lastniki nastajajočega zdravilišča na Slatini zgradili novo kapelico in jo posvetili sv. Ani. Kult Marijine matere, med ljudmi najbolj priljubljene svetnice, zaščitnice žena in deklet, je povsem ustrezal novi naravi kraja in je bil ustreznejši od kulta češkega svetnika sv. Janeza Nepomuka, ki so ga v kraj v začetku 18. stoletja vpeljali dunajski lekarnarji in ki je simboliziral blaginjo (tudi finančne) zdravilne vode. Katoliški svet je častil sv. Ano kot simbol materinstva že v 10. stoletju. Njeno čaščenje se je najbolj razmahnilo ob koncu srednjega veka. Postalo je modno in je zajelo celotno zahodno Evropo. Močno središče njenega kulta je bila Češka, od tam se je širilo tudi v naše kraje. Poleg deklet in žena je sv. Ana bdela še nad njihovim potomstvom, nad delavkami, sirotami in pripadniki številnih poklicev. Raznim družbenim slojem je usliševala prošnje po varstvu, z blagodejnim dežjem, "svete Ane doto", je sredi sušnega poletja poskrbela za letino in bila priprošnjica ob zadnji uri. Mnogo studencev s čudodelno vodo je bilo poimenovanih po njej. "Voda sv. Ane" je bila zdravilo zoper vročino, bolezni glave, trupa, želodca, priporočali so jo tudi nosečnicam in obsedencem. Priljubljeno svetnico so v istih verskih objektih skupaj častili pripadniki raznih veroizpovedi, bila je simbol ekumenizma in kozmopolitizma.

Kult sv. Ane v Rogaški Slatini je sovpadal z njegovim ponovnim razmahom v 19. stoletju, ko so bila po Evropi in po drugih celinah ustanovljena različna združenja sester sv. Ane, ki so skrbela za pomoč in nego bolnikov ter vzgojo otrok. Prišel je skupaj z akcijo naprednega, gospodarsko uspešnega deželnega glavarja Attemsa in s prihodom liberalno usmerjenega nadvojvode Janeza. Habsburžan, sin cesarja Leopolda II., ki se je nazorsko oblikoval pod vplivom razsvetljenstva, fiziokratizma in nemške romantike, je takoj po stalni nastanitvi v Gradcu stopil na čelo prizadevanj po ureditvi zdravilišča na Slatini. Vzdušje, ki ga je vpeljal v Zdravilišče, je zahtevalo zaščito svetniške avtoritete, ki je bila tako kot on priljubljena med ljudstvom in sprejemljiva tudi za obiskovalce Zdravilišča izven katoliškega sveta, saj je poosebljala skrb za zdravje. S svojim praznikom je v novo ustanovo vnašala brezbrižno radost in romantično vedrino.


Anin ples

V deželah habsburške monarhije so že v 18. stoletju 26. julija obhajali razkošne veselice v čast "lepim Anicam". Njim na ljubo so skladatelji komponirali mnoge polke in četvorke. Takšna veselica je bila v Trstu izpričana že leta 1776, slatinska, ki se je obdržala vse do danes, ni dosti mlajša. V noveli z naslovom "Anin ples" (Der Annaball) iz leta 1835, ki jo je napisal Johann Gabriel Seidl in ki je izšla na Dunaju v priljubljeni zbirki žepnih leposlovnih knjižic, je mogoče zaslutiti takratno večdesetletno tradicijo te prireditve. Seidl je kot celjski gimnazijski profesor dobro poznal razmere na Slatini. Ljubezensko zgodbo med 34-letnim bogatim vdovcem, bankirjem baronom Edvardom von Althofom, in 24-letno vdovo, pevko Anno Müller, je postavil v 20. leta 19. stoletja. Za njen obetaven razvoj naj bi bil usoden ravno Anin ples. Ljubezenska zveza med bogatim plemičem in preprosto pevko je zelo spominjala na ljubezen nadvojvode Janeza Habsburškega in Anne Plochl, hčerke poštnega uslužbenca. Obe sta naleteli na nerazumevanje in obe sta se srečno končali. Ko je Seidl objavil svojo novelo, sta bila priljubljeni nadvojvoda in njegova v grofico Meransko povišana Anna že šesto leto poročena.

Anin ples je že takrat označeval višek sezone v zdravilišču in je kmalu postal najpomembnejša plesna prireditev na Spodnjem Štajerskem. Njegovi udeleženci niso imeli nobenih pomislekov ples dočakati kar v svojih kočijah, saj je bila prostorska stiska v Zdravilišču zelo velika. Po molitvi v premajhni zdraviliški kapelici so park preplavile trume njegovih udeležencev, ples pa se je začel s svečano polonezo. V drugi polovici 19. stoletja se je plesna prireditev preselila iz stare v novozgrajeno Zdraviliško dvorano in je dobila še bolj svečano podobo. Predvečer praznika so popestrili s koncerti (Franz Liszt leta 1846), z iluminiranimi podobami sv. Ane v zdraviliškem parku in z ognjemetom. Kdaj so na plesu začeli izbirati najlepšo udeleženko, ni znano, vemo pa, da se je tradicija izbora obdržala vse do leta 1940.

Udeležencem Aninega plesa v drugi polovici 19. stoletja ni bilo več treba bivati v vozovih, saj je dal takratni zdraviliški ravnatelj dr. Sock zgraditi veličasne hotelske objekte. Plese, kot je bila poloneza in ki so pod vplivom romantike poveličevali podeželsko preprostost, so takrat zamenjali plesi, kot je bil dunajski valček. Ta je bil bolj po godu rastoči samozavesti meščanstva. V času, ko je bila Rogaška Slatina najmodernejše in največje zdravilišče kraljevine Jugoslavije, so ples po ravnateljevem nagovoru odprli s kraljevskim kolom, nadaljevali pa so z angleškim valčkom, fokstrotom, čarlstonom in swingom. Gostom je igral ansambel z mladima Samom Hubadom in Bojanom Adamičem na čelu. Na Aninim plesih v Rogaški Slatini so se vseh 200 let pojavljali namrščeni obrazi policijskih detektivov, ki so skrbeli za varnost eminentnih udeležencev in so preprečevali neljub izid ene največjih neformalnih parad dragega kamenja v državi.


V 23. številki zdraviliškega časnika z dne 28. julija 1880 je bila objavljena reportaža z Aninega plesa:

Anin ples 1880

Anin ples nas vedno znova spomni, da je sezona na vrhuncu. Tako je bilo tudi letos. Če so za ostale naše plese značilne enostavne toalete in dovolj prostora na plesišču, je Anin ples nekaj povsem drugega. Živahno dogajanje, toalete vseh barv in oblik, pričeske, nakit posut z briljanti, dragim kamenjem in biseri, šopki iz bogatih slatinskih in tržaških rastlinjakov - vse to se razkazuje našim očem. Najrazličnejše narode zastopajo v velikem številu njihove lepe žene in dekleta, med katerimi je veliko udeleženk tekmovanja v lepoti, eleganci in gracioznosti. Zmagovalko je težko določiti. Bo zmagala Italijanka s temnimi rjavo črnimi očmi in kito, segajočo skoraj do tal, živahna Madžarka, temna Hrvatica ali Srbinja? Ne vemo! Vse imajo svoje odlike in čare. Naše sosedstvo je bilo nasplošno slabše zastopano (mišljena je Spodnja Štajerska, op. D. M.). Od odličnih zdraviliških gostov so bili prisotni: topniški general gospod baron von Philippovics, general gospod baron Waldstätten s soprogo, njegova ekselenca knezoškof gospod Stroßmayer, general gospod baron Ritter s soprogo, njena ekselenca baronica Schwarz-Senborn s sinom, grofica Wrbna, grof d’Orsay, grof Pálffy s soprogo, grof Orsini-Rosenberg, baron in baronica Vraniczany, dvorni svetnik Lipold, profesor Rindovsky iz Rusije, baron Hellenbach mlajši ter vitez von Bruckner s soprogo. Vzdušje je bilo prisrčno in prepričani smo, da se bodo vsi udeleženci slovesnosti z zadovoljstvom spominjali.

 

Prispevki iz zgodovine: dr. Dušan MLACOVIĆ