Prostor kot naravna danost postaja zaradi nenačrtnih posegov v preteklosti in ekstenzivnega razvoja vse bolj tudi omejitveni faktor nadaljnjemu razvoju, zato je treba z njim ravnati skrajno racionalno in preudarno. Varovati je treba dobrine splošnega pomena, kot jih določa Zakon o urejanju prostora: območja kmetijskih zemljišč, gozdov, vodnih rezervatov, geoloških danosti ter območja naravne in kulturne dediščine.
Zasnova namenske rabe prostora je določena glede na primernost prostora za posamezno namembnost, pri čemer je treba postopoma odpravljati zatečena neskladja in konflikte. Spremembe današnje namembnosti je treba izvajati skladno in na osnovi sprejete prostorske in urbanistične dokumentacije. Vsa trajno izgubljena kmetijska zemljišča oziroma izpadlo kmetijsko proizvodnjo je treba nadomeščati v enakem obsegu predvsem na območjih, ki so sedaj izpostavljena zaraščanju. S tem bo omogočeno ohranjanje kulturne krajine. Začasno odtujena kmetijska zemljišča bodo po izrabi ponovno usposobljena za kmetijsko rabo.